_miha_percic__mala_galerija_kranj_2018_-_vabilo.pdf | |
File Size: | 1746 kb |
File Type: |
MIHA PERČIČ – SVETOVI, RECIKLIRAM
Miha Perčič se nam tokrat predstavlja kot nagrajenec in prejemnik odkupne nagrade Gorenjskega Muzeja na lanskem že 6. Mednarodnem festivalu likovnih umetnosti Kranj – ZDSLU 2017. S svojim delom na temo Simbol, znak in barva je najprej prepričal domačo žirijo. Ta je njegovo delo z naslovom Paket 12.02.07.05.2017 izbrala za reklamne namene in osrednjo podobo 6. Festivala. Temu je sledila še glavna mednarodna žirija, ki je v svoji opredelitvi zapisala, da prejme nagrado za gorenjskega avtorja z najboljšo in celovito interpretacijo vseh treh elementov: simbol, znak in barva. Grafično delo je tako v svoji preprostosti, a vendar domiselno idejni izpeljavi ostalo zvesto likovnemu jeziku umetnika, ki svoj navdih išče v vsakdanjih stvareh. Le-te pa mu služijo tudi kot matrica, s pomočjo katere svoje misli in konceptne rešitve prenaša na belino papirja ali platna. To pa je že izhodiščna točka, na katero se navezuje tokratna razstava. Čeprav imamo naslov "Svetovi", bi ji lahko pripisali podnaslov "Recikliram".
Recikliranje je v svetu umetnosti pomembna tema. Vloga reciklaže se sicer od umetnika do umetnika spreminja, tako je lahko nastalo umetniško delo skupek zavrženih in ponovno uporabljenih stvari, ki na ta način ostanejo v toku življenja, z novim pomenom ali pa le-ti nudijo osnovno matrico za nadaljnjo manipulacijo slikovnega polja, brez končne fizične prisotnosti. Slednja je v vlogi tiskarske matrice prisotna v grafičnem delu Mihe Perčiča. Za tiskanje namreč uporablja embalažo, kot je valovita lepenka ali razdrta škatla, pogosto v kombinaciji z lesom ali linolejem. Po drugi strani pa reciklaža zaznamuje tudi naslov "Svetovi". Ti združujejo različne sklope, za katere bi lahko rekli, da so ostanki spominov združeni in preinterpretirani v nove podobe. V njih se prepletajo teme realnega sveta, domišljijsko –znanstveno fantastičnega, digitalnega, kot tudi sveta igrač. Tako je misel, ki sem jo zapisala ob njegovi razstavi "Dvojnost / Dualizem" v letu 2017 še vedno na mestu, da je zbirka grafične pripovedi tista, iz katere se rojevajo nove oblike in odpirajo novi svetovi.
V delih je prisotna tako živa kot neživa narava, podvržena abstrahirani podobi, z redukcijo barvne izpovedi. Prevladujejo rjavi toni, v kombinaciji z manjšimi elementi čiste nasičene rdeče, zelene in modre barve, ki zaradi intenzivnosti ustvarjajo ravnotežje med eno in drugo barvno komponento kot tudi samo kompozicijo. Barva pa ima tudi simboličen pomen, tako nas zlasti prevladujoči rjavi toni spominjajo na izhodiščno točko matrice in njene barve. Za modro se skriva morje, rdeča in zelena pa sta bolj ali manj barvi, ki mu omogočata označevanje posameznih podob z detajli, brez katerih bi težko razumeli celoto in zgodbo, ki se skriva za njo. Slednje lahko razberemo v podobi konja, kjer njegovo grivo označuje rdeča barva, medtem ko rep definira zelena barva, temu sledijo rdeča krila pri ptiču in kombinacija tako zelene kot rdeče barve v simbolični in logični podobi, ki jo označuje semafor. Od tam se spuščamo v svet znanstvene fantastike in filmske industrije, od koder prihajajo sledeča imena: Borg, Cylon in Transformer. Borg je zaznamovan s kvadratom in Cylon s krogom. Vsa dela, ki se pojavljajo v obliki teh dveh nasprotujočih si geometrijskih likov, tako postanejo izpeljanke le-tega. V center jima postavi rdeč krog v linijskem obrisu ali z obarvano ploskvijo, ki se spreminja in spominja na nadzirajoče oko, medtem ko le-ta v podobi Transformerja - velikanskega robota, zavzame podobo glave. Po drugi stani pa z zeleno barvo nakaže noge. Nadaljevanje tega zasledimo tudi v sliki Pac-Man, navezujoči se na računalniško arkadno video-igrico in ikono osemdesetih let. Tudi tu se prepleta rdeča in zelena v vlogi bežečega elementa in ciljnega izhodišča. V zadnji podobi pa se razkriva okrogla rdeča vrtavka, katero vsi pomnimo še iz otroštva.
Pogled na celoten cikel tako razkriva, centralno kompozicijo ter odnos med matrico in odtisom, hkrati pa tudi njeno strukturno odsevanje, ki ni samo posledica materialne sestave in njenih lastnosti, temveč izraža tudi premišljeno konceptualno rešitev avtorja. V odtisu se prepletata tako točka kot linija in barva, ki v končni fazi posreduje ploskev z zaokroženo podobo, po drugi strani pa zasledimo tudi uporabo načel likovnega reda od harmonije, dominacije, kontrasta pa vse tja do ritma. Združevanje posameznih geometrijskih likov, njihova deformacija in nadaljnja izpeljava, pa kaže na kombinacijo organskih in anorganskih elementov z noto naravnega, ki mehča strogo linijsko zamejeno obrobo motiva.
Miha Perčič nas popelje v svet recikliranih spominov in vtisov, kot tudi materialov, ki mu že sami po sebi zaradi svojih lastnosti omogočajo kompleksne podobe. Le-te so v končni fazi dodelane z namenom, da zaokrožijo zastavljeno zgodbo ter celoti vtisnejo lastni pečat, hkrati pa odkrivajo neskončne možnosti grafične podobe. Igra se z domišljijsko konceptualno idejno izpeljavo, s katero nas uči, da na svet gledamo skozi poenostavljeno, abstrahirano uporabo likovnih elementov ter v njih iščemo vzporednice in asociacije s svetovi znotraj naših spominov, ki kljub svoji omejenosti prepričajo z zgodbo.
Melita Ažman, univ.dipl.um.zg.